Obj: 25.3.2010 Pozivi in argumenti ne ŠOS ne prepričajo. Raziskave o mnenju študentov, pogodbe in postopki elektronizacije še vedno niso transparentno prikazani.

Študentska organizacije Slovenije (ŠOS) še vedno vztraja, da ji je elektronizacijo študentskih bonov (pravno gledano) dovoljeno izpeljati pod oznako poslovne skrivnosti in s tem v popolni netransparentnosti do zainteresirane javnosti. Tako še danes ni javno objavljena niti razikava, po kateri naj bi se anketirani študenti (po nekaterih virih več tisoč njih) opredelili do mobilnika in na podlagi katere je ŠOS prilagodila javni razpis za ponudnike elektronizacije tako, da je za plačilo študentskega kosila obvezna uporaba mobilnika.

Po rezultatih raziskave med skoraj 700 uporabniki portala Student Info je mobilnik dobil 12% podpore, kartica kot alternativna tehnološka možnost pa več kot 82% (dobrih 5% vprašanih ni podalo odgovora; več o tem tukaj).

Ker smo želeli primerjati tako rezultate obeh raziskav, kot tudi sam vprašalnik, smo ŠOS pozvali da v skladu z Zakonom o dostopu do informacij javnega značaja javno in transparentno objavi rezultate svoje raziskave na svoji spletni strani. Ker le-te ob tako pomembni odločitvi ni nikjer na vpogled, so se pojavili sumi tudi s strani različnih medijev. 'Na ekonomski fakulteti o raziskavi med študenti, ki je podlaga projekta mobilnega plačevanja študentskih bonov, ne vedo nič.  ' (rtvslo.si, 16.2.2010).
Raziskavo so iskali tudi v časopisni hiši Dnevnik 'Poleg tega smo prosili tudi za vpogled v rezultate (domnevne) ankete, na podlagi katere so se v Študentski organizaciji Slovenije (ŠOS) odločili, da bo sredstvo identifikacije ob elektronizaciji študentske prehrane mobilni telefon in posledično kot izvajalca projekta izbrali podjetje Margento, hčerinsko podjetje Ultre. Ankete na ŠOS prav tako niso pokazali, saj je označena kot poslovna skrivnost.' (Dnevnik.si, 9.3.2010)



Verjetno so tudi vsi ostali dobili odgovor, kot smo ga dobili mi (spodaj).



Že drugem dopisu ŠOS smo napovedali tudi, da bomo v primeru zavrnitve podali prodlog za presojo dostopnosti do teh informacij tudi na Urad informacijske pooblaščenke (IP). In tudi smo. Iz urada so nam sporočili, da nismo prvi s prošnjo, da se ta raziskava in tudi vsa ostala dokumentacija v zvezi z elektronizacijo bonov objavi na spletni strani ŠOS. Ob našem drugem dopisu ŠOS smo dodali v sporočilo tudi mnenje IP, da ŠOS, ŠOUM, ŠOU, ... so zavezani predstavitvi informacij javnega značaja, ker so nosilci javnega pooblastila (subvencionirana študentska prehrana) in pridobivajo sredstva iz koncesije študentskega dela.

Vendar so se študentske organizacije očitno že v enem od prejšnjih primerov odločile upreti pravnemu mnenju IP in tako je danes na Upravnem sodišču v Mariboru v obravnavi postopek ugotavljanja statusa ŠOS (in hčerinskih organizacij) o zavezanosti do javnega poročanja o porabi sredstev. Zato smo v odgovoru ŠOS dobili obrazložitev, da 'za razkritje ni pravne podlage'... Dobra stvar je, da imamo pravno državo. Slaba stvar pa je, da naše sodišče že 2 leti 'melje' ta primer in da z njim še vedno niso končali.

Tako bo poraba študentskega denarja ostala poslovna skrivnost očitno še kar nekaj časa.

Zakaj toliko pisanja okrog ene raziskave?

 

Država na letni ravni da nekaj milijonov evrov za subvencioniranje študentske prehrane in samim študentskim organizacijam še nekaj sto tisoč evrov letno za izvajanje prodaje bonov. Zdi se nerazumljivo, da je mogoče porabo tolikšnega davkoplačevalskega denarja skriti za oznako poslovne skrivnosti, ne glede na razlog. Ministrstvo za javno upravo je nedavno pokazalo pogodbo z Microsoftom, Ministrstvo za zdravje je pokazalo pogodbo s farmacevti za cepivo proti novi gripi, ... Kjer gre za porabo javnih sredstev, so dovoljene zelo redke izjeme. Pa še tam (Patrie) smo videli, da takoj ko se je pričelo s skrivanjem in nejasnostmi, smo dobili oklepe brez orožja, tisti, ki pa ga imajo pa sploh niso tisto, kar potrebujemo. Zato takšne skrivalnice niso zaželjene, sumi pa se po vrtanju medijev izkažejo za zelo upravičene.

Še bolj se zdi nerazumljivo, da ŠOS, ŠOU... toliko poudarjajo transparentnost svojega poslovanja, v opisanem primeru pa je jasno razvidno, da se zadeve skriva in se celo več let plačuje odvetnike (spet iz študentskega denarja), da pred javnostjo s pravnimi sredstvi ščitijo takšne skrivalnice.

Zakon o dostopu do informacij javnega značaja je zelo jasen - študije, ki vplivajo na odločitve glede porabe javnih sredstev morajo biti objavljene na javno dostopnih spletnih straneh. Da se jasno vidi, zakaj naj bi se ta sredstva porabila na način, kot je predlagano s strani upravljalca sredstev. Predstavljaj si, da sodišče potrdi mnenju IP in da ugotovi stanje, da ŠOS mora javno prikazati vse študije, na podlagi katerih se trošijo (študentska) sredstva. In da javnost 2 leti po opravljenem razpisu in 1 leto po vpeljavi elektronizacije z mobilniki ugotovi, da te raziskave sploh ni ali pa da so  vprašanja v njej s stališča trženjskih raziskav neprimerno zastavljena (spodaj je preprost primer):

  • Ali imaš mobilnik?
  • Ali bi uporabljal mobilnik za plačevanje študentskih bonov?
  • Ali bi študentsko kosilo raje plačeval z mobilnikom ali s kartico?

Rezultati so lahko zelo različni, s tem pa tudi interpretacije mnenja anketiranih študentov. Vendar bi se lahko vsem tem ugibanjem enostavno izognili, ŠOS pa bi pokazala, da je res prava in transparentna zastopnica interesov študentov. In da pri svojem delu objektivno ugotavlja mnenje in potrebe svojih (avtomatičnih) članov. Ker trenutno edina javno objavljena raziskava med študenti kaže, da bi jih večina želela plačevati bone s kartico.


napisal:
Vladimir Mijatović