Obj: 02.12.2009 Ali srednješolki z žarom v očeh, ker si želi postati učiteljica, povedati neprijetno resnico na informativnem dnevu februarja 2010?

Še vedno ni razrešena dilema, ali naj 'država' usmerja dijake v bolj perspektivne poklice, ali pa naj se vzdrži takšnih dejanj ter odločitev v celoti prepusti dijaku/ -inji, da se sam/-a odloči, kakšno študijsko, in s tem poklicno, pot si bo izbral/-a.
Eni so naklonjeni metodi usmerjanja, ker se s tem poizkuša preventivno vplivati na zaposljivost, reševati kadrovske primanjkljaje v dobičkonostnih panogah in tudi usmerjati mlade v področja, za katera kaže, da bodo v prihodnosti imela večje potenciale. Deloma to država že počne skozi selekcijski proces štipendiranja, delno pa tudi skozi omejevanje vpisa na družboslovne fakultete. Le koliko bi bilo družboslovcev, če ekonomija, FDV ipd. ne bi imeli omejitve vpisa?!
Po drugi strani je vsak rad sam svoje sreče kovač. In tako ima danes večina bolj pridnih maturantov skoraj v celoti prosto pot, da se odločijo, kam se bodo vpisali. In vsak se bo verjetno odločil za tisto, kar bi z največjim užitkom rad delal, po vsej verjetnosti, do konca svoje poklicne kariere.



Kaj pa, če za določene poklice že zdaj vidimo težave na obzorju ?

V Žurnalu smo lahko pred kratkim zasledili članek 'Učitelji na cesti' (http://www.zurnal24.si/slovenija/ucitelji-na-cesti-149987, 22.11.2009), v katerem Sindikat vzgoje in izobraževanja (SVIZ) napoveduje znatne presežke že zaposlenih delavcev. Ker je število pedagoških delavcev z zakonom opredeljeno glede na število učencev, je letos v srednjih šolah 135 presežnih delavcev, v prihodnjih 5-ih letih pa ocenjujejo, da bo 'brez službe ostalo med 500 in 1000 srednješolskih učiteljev'. Če bodo morali odpuščati že zaposlene, kakšne možnosti potem šele imajo mladi diplomanti oz. iskalci prve zaposlitve? Ocene so namreč precej zanesljive, saj gre za zaposlovanje na podlagi številčnosti generacij učencev, ki se lahko precej natačno napovejo. Podobno kot že vsi čivkajo o tem, da bo leta 2050 upokojencev glede na aktivno zaposlene že toliko, da je višina njihove (oz. bolje rečeno - naše!) pokojnine skrajno vprašljiva.
Ali srednješolki z žarom  v očeh, ker si želi postati učiteljica, povedati to dejstvo na informativnem dnevu februarja 2010? Da tudi če bo pridna in bo hitro diplomirala, da službe na srednji šoli verjetno ne bo dobila. Ali pa jim bodo to profesorji raje zamolčali in jih skušali pritegniti čimveč, ter tako posredno poskrbeti za svojo plačo? Kaj pa če bi kar država za naslednjih nekaj let znatno omejila vpis na Pedagoške fakultete?

Na drugi strani pa že nekaj let poslušamo, da imamo premalo inženirjev in da bi morali spodbujati boljše maturante, da se v čim večjem številu odločajo za tehnične stroke. V tehniki so se zadnja leta dogajali veliki napredki, statistike pa so večinoma kazale višjo blaginjo za države, ki so imele več diplomantov iz tehničnih ved. Slovenija po razmerju števila diplomiranih družboslovcev in števila diplomiranih naravoslovcev namreč močno odstopa. Prvih je veliko več. Glede na trende v gospodarstvu in oglasih za službe pa lahko tudi rečemo, da je to odstopanje v slabo smer in da je prvih veliko PREveč. Da kot inženir dobiš službo veliko hitreje kot humanist ali komunikolog tudi že mnogi čivkajo. V prihodnosti pa morda dobijo inženirji še dodatno, zelo konkretno vzpodbudo.
'Minister Golobič si bo v prihodnje prizadeval med drugim za razbremenitev plač inženirjev, zato da bi ti imeli več motivacije in bili ustrezneje nagrajeni za svoje delo.' Finance.si, 1.12.2009

  • Bi bilo to dejanje ministra Golobiča 'usmerjanje' mladih v bolj tehniške vode?
  • Ali bi poznavanje zgoraj navedenih informacij kaj vplivalo na tvojo odločitev za študijsko pot?
  • Si se sploh vprašal/-a, kakšne so tvoje zaposlitvene oz. karierne možnosti, preden si se odločil/-a za smer svojega študija?

 

Še komentar avtorja:

Nekoč je veljal izrek: 'Če nimaš dobre službe oz. dobre plače, si si sam kriv. Zakaj pa nisi v šolo hodil!'  Danes prihajamo v obdobje, ko na zavodu mladi diplomantki z diplomo FF-ja med vrsticami rečejo: 'Sami ste si krivi. Zakaj pa niste šli raje na elektrotehnični študij?!' In ji izpišejo seznam prostih delovnih mest, ki večinoma imajo pogoj srednješolsko 5. stopnjo izobrazbe. Ta mini zgodba ima pravzaprav srečen konec: diplomantka se vpiše na podiplomski študij FF-ja ali celo na FDV, da malo diverzificira svoj 'portfolio' znanj. In dela preko študentskega servisa. Škoda samo, da težava kljub triletnemu zamiku navadno ne izgine. Da tudi država čuti finančne izgube zaradi vse poznejšega vstopanja mladih v redne zaposlitve, pa je tudi vse bolj pogosto omenjeno.
V nedavni preteklosti sem se (v krogu precej kompetentnih ljudi na temo kreiranja državnih politik) pogovarjal o temi, ali je prav, da država aktivno pristopi k informiranju mladine pri izbiri študija, ali pa naj v celoti prepusti odločitev srednješolcu? Eden izmed argumentov za to, da se za državo ni pametno vmešavati je bil, da morda ne vemo najbolj točno, kaj bodo res 'perspektivne službe in znanja v prihodnosti'. In en  hipeaktivni minister za visoko šolstvo znapačno vizijo prihodnosti bi lahko z znatnim preusmerjanjem vpisa povzročil ogromno škodo trgu delovne sile. Res pa določena škoda na trgu delovne sile obstaja že danes, ko podjetja iz področja tehnike velikokrat negodujejo, da ni dovolj primernih kadrov. Zanimivo mi je bilo tudi 'stališče' - država ti da možnost izbire. In potem sam prevzemi odgovornost in posledice za svoje dejanje.
Osebno menim, da je osebna izbira kljub mladosti in neizkušenosti srednješolca še vedno najboljša rešitev. Ker si nismo vsi enaki, nimamo vsi enakih izhodiščnih možnosti, pa tudi univerzalne rešitve glede izbire študija ni. Vendar je potrebno zagotoviti ustezno informiranje. Ker na koncu bomo večino časa delali tisto, kar 'prinaša hano na mizo' in to ni nujno enako delu, ki ga mi osebno radi delamo.



napisal:
Vladimir Mijatović