Ali je bila ŠOS dober gospodar študentskega denarja pri elektronizaciji bonov?

Komisija za preprečevanje korupcije je objavila mnenje, da pri izbira izvajalca za elektronizacijo bonov ni bilo korupcije in konflikta interesov po 3.alineji 2.člena Zakona o preprečevanju korupcije, o čemer smo pisali tukaj.
Želimo pa s to objavo opozoriti še na en, morda celo pomembnejši vidik izvedbe tega razpisa.

Zaradi domnevne korupcije je žal v ozadje potisnjen drugi vidik javnega razpisa - ali se je ŠOS vedel kot dober gospodar (študentskih javnih sredstev) kot njihov upravljalec?

Študenta seveda mora zanimati, ali ŠOS kot krovna organizacija študentov, ki se tudi financira predvsem iz študentskega dela - ali ŠOS deluje v njegovo dobro? Konec koncev -od njihove odločitev je odvisna tvoja uporaba študentskih bonov!
Ker se ŠOS želi kot takšna prestaviti, je za ta razpis tudi privzela večino (žal ne vseh) elementov izvajanja javnega naročanja po veljavnih predpisih.

Principi postopkov javnega naročanja po zakonih o javnem naročanju so pomembni predvsem zato, ker zagotavljajo (oz. vsaj skušajo zagotoviti) najboljšo izbiro. Najboljša izbira pa navadno izhaja iz večje konkurence. In dolžnost izvajalca javnega razpisa (s poštenimi nameni) je iskanje konkurence med ponudniki. Vsekakor ne njeno zmanjševanje. To poudarja tudi 7. člen zakona o javnem naročanju

(načelo zagotavljanja konkurence med ponudniki):

(1) Naročnik v postopku javnega naročanja ne sme omejevati konkurence med ponudniki, zlasti ne sme omejevati možnih ponudnikov z izbiro in izvedbo postopka, ki je v nasprotju s tem zakonom, pri izvajanju javnega naročanja pa mora ravnati v skladu s predpisi o varstvu oziroma preprečevanju omejevanja konkurence.

Zakaj sta bila prijavljena samo 2 ponudnika in eden izmed njih celo ni mogel zadostiti predpisanim pogojem?

Predpisani pogoj, da se v novem sistemu boni lahko uporabljajo le s pomočjo tehnologije na mobilnih telefonih,  je po zapisanem v strokovnem posvetu protikorupcijske komisije izključujoč za veliko podjetij. V Sloveniji celo za vsa razen enega. Veliko podjetij, ki so bila zainteresirana za ta razpis in bi na razpisu verjetno sodelovala v primeru npr. plačevanja s kartičnim sistemom, je bila tako odstranjena že s samimi razpisnimi pogoji.
Na komisiji za prerečevanje korupcije so povabili prijavitelja na sestanek, na katerem so ugotovili, da ni bilo korupcije ali konflikta interesov. Ta je takrat umaknil prijavo v tem delu, a vztrajal pri prijavi o favoriziranju enega ponudnika. Konkurenčno podjetje, torej izpadli ponudnik, naj bi študentsko organizacijo opozorilo, da so možne tudi druge tehnologije za vzpostavitev novega plačevanja prehrane. Vendar študentska organizacija razpisa ni spremenila, zatorej naj bi vedela, da se lahko na razpis prijavi le eno podjetje. (24.ur.com)

Pogoj uporabe mobilnika kot sredstva za identifikacijo je bil sprejeta podlagi raziskave, ki so jo izvedli na ŠOS in po kateri naj bi se večina vprašanih strinjala s takšno rešitvijo. Rezultati raziskave iz leta 2007, ki jo je izvedlo podjetje Micropos so pokazali sledeče: 'v okviru študijskih aktivnosti je bila na eni od fakultet opravljena anketa o možnosti nakupa študentskih bonov in plačevanja študentske prehrane preko mobilnega telefona z Moneto, v kateri je sodelovalo več kot 9.000 študentov. Okoli 95% anketiranih je odgovorilo,da se strinja s plačevanjem študentske prehrane preko mobilnih telefonov, velik delež anketirancev pa je takratni sistem plačevanja (boni) ocenil kot neustrezen.' (povzeto iz: mnenja protikorupcijske komisije glede netransparentnosti razpisa)

Med komentarji na objavo iz teme elektronizacije bonov sem že 6.11.2009 zapisal, da sem sam pristaš plačila z mobilnikom (tudi na Student Info imamo implementirano Moneto in deluje izvrstno). Vendar v tem primeru, pri tako velikem sistemu, kjer ne gre za možnost izbire in se uvaja obvezna prilagoditev uporabnika in kjer mora biti zagotovljena racionalna poraba javnih sredstev, je potrebno poleg dobre ali popularne tehnologije upoštevati še sledeče:

• Sistem zaradi svoje ekonomičnosti in učinkovitosti na kratki in dolgi rok mora imeti možnost KONKURENCE med ponudniki. 

Plačilo z mobilnikom ima v Sloveniji samo Ultra oz. njene podružnice. Možnost plačila s karticami pa bi lahko pritegnila kar nekaj ponudnikov na  razpisu. Ker pač več podjetij obvlada to tehnologijo. Zamenjava ponudnika v primeru previsokih cen, konflikta, stečaja ipd. pa je tudi precej lažje izvedljiva. In s takšnim delovanjem se najlažje zagotavljajo cenovna ugodnost in kvaliteta storitve. Uporaba sodobne tehnologije je vedno zaželjena in Moneta to je. Vprašanje pa je, ali je sodobna tehnologija, ki jo obvlada samo en ponudnik, tudi primerna za sistem, kot so študentski boni.
Predstavljaj si, da bi sistem na podlagi Monete deloval že od leta 2007, ko je bila raziskava o njeni sprejemljivosti med študenti narejena. 2 leti kasneje  vsakodnevno poslušamo o aferi Ultra (domnevno slabo zavarovanje kreditov pri NLB). Kaj bi bilo s sistemom bonov, če bi podjetje moralo banki poravnati velik kredit in tega zaradi trenutnih okoliščin in gospodarske krize ne bi bilo zmožno? To se je zgodilo Istrabenzu, lastnikom Pivovarne Laško in še mnogim drugim, tako da situacija sploh ni tako neverjetna.
Kako bi ŠOS v razumnem času zamenjala sistem plačevanja bonov za 100.000 študentov, če nihče drug ne obvladuje te tehnolgije? Zato je pomembno, da se na takšnih razpisih ne predpisuje monopolnih tehnologij ter  se izbere enega izmed kompetentnih ponudnikov in ne edinega ponudnika.

Korupcija je eden izmed mehanizmov, ki so velikokrat prisotni ob takšnih končnih izbirah na javnih razpisih in zato smo se upravičeno lahko vprašali, ali je bila korupcija prisotna ali ne.

Vseh teh dvomov bi se enostavno znebili, če bi v razpisu predvideli tudi možnost kartičnega sistema in ga ne bi že v štartu izključili. Tako zdaj tudi ne moremo vedeti, ali ne bi morda kakšno podjetje ponudilo sistem s karticami, ki bi bil znatno cenejši od ponudbe Margenta. In ŠOS bi bil videti kot dober upravljalec študentskega denarja. Vedeli bi vsaj, da če bi šel izvajalec elektronizacije v stečaj, da bi se nekaj drugih podjetij ponudilo ga zamenjati v doglednem roku in za zmerno ceno. Takšne pogoje za naročnika je namreč mogoče doseči le če obstaja zdrava konkurenca.


napisal:
Vladimir Mijatović