Kako je sistem šolnin zamišljen:
- nekdo želi študirati (in narediti investicijo časa in denarja v lastno znanje; op. a. in ne zaradi poceni bonov ali napotnice)
- računa, da se bo ta investicija povrnila z možnostjo pridobitve bolje plačane službe po zaključku študija
- če stroški študija (hrana, prevozi, stanovanje, ŠOLNINE, vpisni dinarčki...) presegajo sredstva posameznika (in njegovih staršev) - prihiti na pomoč banka s svojo dobronamernostjo in ponudi KREDIT ZA ŠTUDIJ.
V ZDA so mnogi (večina tudi brez kakšnega posebnega razumevanja ekonomske logike kreditiranja in odplačevanja) podpisali študentski kredit za čas študija. Povprečni študent v ZDA je tako danes zadolžen za 26.000$ (dobrih 20.000€ po trenutnem tečaju). Nekateri so dobili tudi po 100.000$ posojila in se soočajo z mesečnim obrokom v višini 200$ takoj po zaključku študija. Ocenjuje se, da gre za 37 mil. posameznikov in okoli 1 trilijona $ skupnega dolga (Reuters, 15.11.2012).
V čem je težava teh kreditov?
Si lahko predstavljaš to logiko - glede na dane razmere in pričakovanja se mi ne splača vlagati toliko denarja v študij, zato grem raje mizariti domov v dedkovo delavnico. Morda bo čez par let drugače, pa se takrat še vedno lahko vrnem zaključiti zadeve. Tako kot z vsakim kreditom - nista problem njegova višina in mesečni obrok. Gre predvsem (ali celo izključno le) za zmožnost odplačevanja tega dolga. In kako naj bi sveži diplomant odplačal svoj dolg? Jasno - s svojo prvo, vsaj solidno plačano - SLUŽBO! In tukaj se je v ZDA pojavil študentski kreditni balon - mladi v ZDA se soočajo z 8% brezposelnostjo in vsemi drugimi težavami mladih diplomantov v razvitih družbah v tem obdobju: - prekerne službe, začasne pogodbe, relativno slabe plače... Če sploh kaj dobijo. V ZDA se mladi zato selijo nazaj k staršem, nekateri zaradi upoštevanja novih parametrov enostavno zapustijo študij in takoj pričnejo z iskanjem službe (poenostavljeno - se ne splača študirati)...
Na začetku so bile šolnine bolj izjema kot pravilo. Že nekaj let pa so v ZDA že zelo blizu avtomatizaciji in to je recept za balon - vsem se zdi določena zadeva že samoumevna, malokdo se dejansko poglobi v posledice, zelo malo jih je sposobnih premostiti tudi večje naknadne spremembe. (Opazi kdo podobnost z našim sistemom stanovanjskih kreditov?)
Zakaj v Sloveniji situacija ni primerna za uvedbo šolnin?
Že nekaj let se tudi v naših visokošolskih krogih vrtijo ideje o uvedbi šolnin. V zadnjem času, ko so državne jasli oz. sredstva bistveno manjša, eni iščejo ohranitev svojih privilegijev znotraj opazno zmanjšane vreče (protestirajo na trgih), drugi pa možnost osvajanja novih trgov (beri šolnin). Do zdaj je bilo ohranjanje svojih visokih plač in dodatkov lažje, ker se je vršilo pritisk na zelo malo število ljudi (minister, nekaj politikov, nekaj profesorjev, nekaj županov) in se je vse dogovorilo v eni pisarni. V sili hudič še muhe žre in glede na pasivnost trenutne imladine morda niti ni tako slab čas za večje, bolj konfliktne spremembe. Če se preživi prvih nekaj rund, se bodo žabe kasneje že postopoma privajale na vse višjo temperaturo v loncu.
V trenutni situaciji pa se je potrebno temu upreti iz enostavnega razloga: če mladi diplomanti ne morejo dobiti vsaj solidnih služb, potem šolnine (in posledično krediti za študij) nimajo smisla. Če ni službe, ni kreditne sposobnosti za odplačilo kredita. Eksplicitno je napisano vsaj solidnih služb, ker slabo plačane, prekerne službe in v tako majhnem številu, kot je to zdaj primer, ne zadostujejo. In situacija na tem področju se samo še slabša. Z nekaj tisoč evri šolnine bi se dejansko ta strošek le prevalili na starše, če bi ga ti bili voljni in sposobni prenesti.
In tako manjka ključni člen pri verigi, ki jo povzročijo šolnine - dobro plačane službe za mlade diplomante.Zato je potrebno kredite za študij (in šolnine) upoštevati predvsem kot investicijo posameznika. Ker ključno vprašanje je - ali bosta znanje in/ali diploma iz neke visokošolske inštitucije rezultirala v višjih prihodkih? Dobra služba niti ni pogoj, je lahko le pozitiven stranski učinek. Za odplačevanje ni toliko pomembno, ali gledamo na izobraževanje kot na dobrino, privilegij, vrlino, pravico... To je debata glede svetovnega nazora, družbene ureditve, osebnega pogleda na razvoj sveta ipd. Dejstvo je, da je v študij potrebno vložiti denar in čas. Če so prisotne šolnine, je ta znesek lahko bistveno višji in pomembno vpliva na finančno konstrukcijo investiranja v lastno izobraževanje. Če se račun na koncu ne izplača, zakaj bi potem investiral? Vzporedno k temu - zakaj bi ti banka dala več (deset) tisoč evrov potrebnega kredita, če glede na okoliščine predvideva, da ga ne boš mogel odplačevati? Ne bo ti ga odobrila (razen če nimaš kakšnega strica iz ozadja). Sistem šolnin pa brez finančnih inštitucij težko uspeva oz. bi bile šolnine tako majhne, da se šolniki za par sto evrov na posameznika niti pod razno ne bodo spustili pod lupo kontrolinga pedagoške in raziskovalne učinkovitosti.
Naše gospodarstvo že nekaj let ne potrebuje diplomantov, kot jih proizvajamo (Koliko mladih diplomantov potrebuje naše gospodarstvo?) in tako bo ostalo vsaj še nekaj let. Iz ameriškega primera lahko vidimo, da nam za sistem uvedbe šolnin manjka ključni člen - dobro plačane službe za mlade diplomante. Zato je vprašanje šolnin (in študijskih kreditov) brez rešitve za zaposlitev mladih diplomantov le ustvarjanje (še enega) balona.