Obj: 24.5.2011 "Z njim smo želeli zbuditi pozornost pri mlajši ciljni skupini, ki je zelo prisotna na spletu..." Urad Vlade RS za komuniciranje.

Lahko bi rekli, da je slovenski vladajoči garnituri po dolgem času spet uspelo vzbuditi pozornost mladih. Res da hkrati tudi vseh ostalih starostnih skupin.

Vprašanje po spotu Urške Čepin ni več s čim, ampak predvsem zakaj so ciljna skupina oglaševanja mladi? Do zdaj so se te skupine vsi predvsem izogibali. Preprosto: iščejo se volilci oz. zadnji neopredeljeni glasovi  za podporo pokojnisnki reformi. Ostale večje družbene skupine so že prepričane (upokojenci imajo DeSUS, zaposleni imajo sindikaliste), otroci nimajo volilne pravice, podjetniki se ukvarjajo z držanjem glave nad gladino zaradi izjeno visokih davkov... Tako ostanejo le še mladi, predvsem študenti.

Mladi o pokojniski reformi

Vendar vse pretekle raziskave med mladimi glede pokojnin kažejo na 2 precej razširjenji mnenji:
- da mlajše generacije verjamejo, da spodobnih državnih pokojnin ne bodo videle oz. da bodo morale za svojo jesen ževljenja same poskrbeti
- da je to vprašanje še predaleč, da bi si z njim belili glave
(takšne rezultate je pokazala tudi raziskava na Student Info aprila 2010).

Pa je očitno pomankanje glasov tako močno, da se je vlada vseeno odločila nasloviti mlajše generacije.

Problemi promocije pokojninske reforme

Vladni urad za komuniciranje je mlade označil kot pametne posameznike oz. kot osebe, ki bi lahko razbrale plevel (nagovori sindikatov in politične opozicije) od zrnja (teze vladajoče politike o težavah javnih financ).
Že nekaj časa pa po spletu kroži precej preprost izračun izkupička povprečnega davkoplačevalca iz pokojninske blagajne (Pokojninska reforma - kraja stoletja v višini 100.000 EUR po posamezniku!). Na kratko povzeto: 'V 40 letih (torej do 65 leta starosti) vplačamo 342x12x40 = 164.160 € za pokojnino.
Pokojnino potem v povprečju prejemamo 9,1 leto torej 602,90 x 12 x 9,1 = 65.836,68 €
Razlika med vplačanim in dobljenim ob upoštevanju statističnih podatkov pa je 98.323,32 €.'  (Avtor izračuna: Igor Juršič, Ruše). Do danes še nismo zasledili negacije tega izračuna, le na kratko so nekateri državni uradniki odgovorili, da gre za solidarnostni sistem. Kdo pri normalni pameti pričakuje od mladih, da bi želeli sodelovati v sistemu, ki nam bo prinesel 100.000 evrov čiste izgube? Solidarnost bi morala pomeniti to, da se lahko trenutni podporniki šibkejših nadejamo podobnih pravic, ko bomo sami postali šibki. To je prva žalitev inteligence mladih.

Slogani in semantika promotorjev reforme

V začetku so se zagovorniki pokojninske reforme na vse kriplje izogibali tezi, da trenutna aktivna populacija plačuje trenutno upokojeni populaciji. Želja je bila promovirati miselnost, da vsak vplačuje prispevke za svojo pokojnino. Žal se je to hitro izkazalo za neresnično, saj je jasno, da se trenutna vplačila porabljajo sproti in da se zna pripetiti, da nam bo javni uslužbenec na ZPIZ-u ob želji po dvigu prve pokojnine sporočil, da je, žal, denarja ravnokar zmanjkalo. Če ga bo zmanjkalo že prej, potem na recepciji ZPIZ-a ne bo sedel nihče in bomo imeli podoben občutek, kot so ga doživeli igralci v piramidnih shemah.

Ko smo že pri piramidah - pokojninska blagajna je piramidna shema. Legalna, ampak piramidna shema. Najbolje se to vidi iz 'željene' slike vplačnikov in prejemnikov.



Žal se ta starostna piramida slovenskega prebivalstva spreminja v 'gobo' ali nekakšen grm in bo leta 2030 predvidoma takšne oblike:

To pa ni več piramida in tako kot vse piramidne igre to pomeni konec zabave. Druga žalitev inteligence.

Kaj je relevantno vprašanje za mlade?

Namen zgornjega članka ni dodatno vzbujanje ogorčenosti nad razpravo o pokojninski reformi (za to je Urška več kot dobro poskrbela). Vendar je iskanje podpore za pokojninsko reformo med mladimi v tem trenutku - milo rečeno - perverzno početje. Ker mladi (da bi sploh lahko sodelovali, dejansko kaj prispevali v pokojninski sistem in se sploh počutili kot aktiven del tega sistema) morajo najprej dobiti zaposlitev. Že več let se domači politiki vztrajno izogibajo temi rednih zaposlitev za mlade (Malo delo ni reševalo tega problema), fakultete pa služijo kot privlačni socialni in zabaviščni bazeni za 65% generacije 19-letnikov, da se vsaj še nekaj časa izogiba iskanju svoje prve redne zaposlitve. Še sindikalisti so podprli idejo, da je treba mladim dat službo. Izogibanje temu vprašanju in skrb za vse druge pred mladimi je nova žalitev.

Zakaj je postala pokojninska reforma nerešljiv problem?

Vsebinsko gledano - minister za finance si želi ljudi zadržati čim dlje v službi in s tem posledično čim krajši čas v dobi upokojitve (oz. kot je bil en slikovit komentar 'Ko poslušam nekatere predstavnike oblasti, se nikakor ne morem znebiti občutka, da je njihov cilj čim krajši čas med upokojitvijo in pogrebom, zares optimalno pa bi bilo, če bi ljudje umrli kar na svoj zadnji delovni dan.' ) Na drugi strani te vrvice so mladi - dokler stari zasedajo redne službe za nedoločen čas, se mladi tja ne morejo usesti. Rešitev te težave je gospodarska rast in odpiranje novih delovnih mest, vendar se upravljalci gospodarskih kapacitet Slovenije tu niso najbolje izkazali. Najboljši dokaz je 115.000 brezposlenih, 30.000 študentskih delavcev, vse več brezposlenih diplomantov in več 10.000 novih s.p.-jev v zadnjih dveh letih pod sloganom Ni službe. Ni panike. Odpri s.p.!

Zato je glede na rezultate javnomnenjskih raziskav precej malo takšnih, ki vidijo smisel v reševanju pokojninskega problema pred problemom brezposelnosti mladih. Ker je to le zatiskanje oči. Ker parole in PR domislice ne pomenijo veliko, ko se 28-letnik, brezposelen, po Itak Džabest ali Orto smart paketu pogovarja s svojo dolgoletno punco o pomenu ljudskega izreka Najprej štal'ca, pol pa krav'ca.

Mladi v Španiji so že bili prisiljeni pokazati zobe. Očitno je 44% brezposelnosti znotraj nekega družbenega segmenta zgornja meja tolerance. Za slovensko mladino ta scenarij ni prav daleč. Zato je nagovarjanje mladih Slovenije z Urško Čepin in njenim prebiranjem teksta podcenjevanje inteligence mladih. Ni za zameriti poizkusa nekoliko bolj inovativne reklamne kampanje (drugače je danes tako ali tako nihče ne opazi). Zamera gre na račun tega, da se skuša z nekoliko bolj provokativno kampanjo zamegliti razum za vsaj toliko časa, da se doseže neke partikularne cilje.

Rešite problem brezposelnosti, odstranite parazite iz sistema javnih sredstev in ne skrbite več za problem pokojninske blagajne.


napisal:
Vladimir Mijatović