Obj: 13.11.2012 Študentska organizacija namesto protesta organizira PR srečanje. Poleg je pa še prikaz primera, kako se izogibamo pravim izzivom za reševanje problematike mladih. In zato imamo proteste, ki niso protesti. In predloge rešitev, ki ne rešujejo ničesar.

ŠOS želi z akcijo, naslovljeno 'Mladi si diplom ne (z)moremo kupiti', še pravočasno opozoriti slovensko politično elito, da mladi ne želimo biti del problema, temveč del rešitev. V prihodnjih tednih bodo namreč v slovenskem parlamentu razprave glede zakonodaje za izhod iz krize - med njimi tudi spremembe na visokošolskem področju, spreminjane trga dela... Mitja Urbanc, predsednik ŠOS, še pravi: 'Mladi smo nad predlaganim zgroženi in zaskrbljeni. Medtem ko druge evropske države v času krize vlagajo v izobraževanje in mlade, pri nas jemljemo najbolj prizadetim skupinam državljanov.'


Dejansko pa ja ta protest ŠOS le še eno kvazi-protestiranje, ki je res neučinkovito in predvsem nesmiselno. Gre samo še za parole, da želimo, da nam gre vsem bolje, nihče pa ne ponudi konkretne rešitve. Še več: Niti se ne naslavlja pravih virov težav. Če bi se vsaj reševanja problemov lotevali pri izvirih za sedanjo situacijo.

(ne)Učinkovitost terciarnega izobraževanja

Kje so pravi problemi? Samo en paradoks slovenskega vlaganja v izobraževanje bom opisal: v Sloveniji se v terciarno izobraževanje vpiše cca. 3/4 generacije. Zelo visoko ne samo za EU, ampak za vso skupino najbolj razvitih držav OECD. Na koncu jih diplomira cca. 1/4. Ne samo, da se polovica celotne generacije in 3/4 študentov nekje v času študija izgubi, to je zelo slab rezultat glede na ostale članice OECD (glej grafe raziskav spodaj). In za kapljo čez rob - zelo veliko teh diplomantov, ki so uspešno zaključili študij, se prestavi ne v službo, ampak na Zavod za brezposelne (ne kličimo ga Zavod za zaposlovanje, ker tam služb ni, so samo evidence in samozaposlitve). Se pravi, da Slovenija niti približno ne potrebuje niti 100.000 študentov, niti 20.000 diplomantov (to slednje sem opozoril že sept. 2009 v članku Koliko mladih diplomantov potrebuje naše gospodarstvo?). Se pravi, da se že več kot 3 leta prepeva iste pesmice na domačem Titaniku. Mislite, da vodilni v visokem šolstvu tega niso vedeli ali ne razumejo? Še kako razumejo. Samo veliko lažje je cuzati državna sredstva po utečenih poteh, kot pa dejansko narediti izobraževalni sistem dovolj učinkovitim, da bi lahko rekli, da je ta predpogoj za izhod iz krize in nadaljnji razvoj države. Lepo in učeno se sliši, da je šolski sistem predpogoj za izhod iz krize, na zgornje vprašanje o učinkovitosti pa do danes še nihče ni podal rešitve (če ga je kdo opazil, naj mi ga, prosim, posreduje in ga bomo v obliki oglasa vrteli na portalu celo leto).

Dosedanje rešitve so zgražanja in smeha vredne

Kakšen povprečnež na položaju se bo seveda spomnil ad-hoc rešitve in zmanjšal kriterije za opravljanje izpitov in izdelavo, diplome, pa bomo imeli več diplomantov in statistično lepše zgledali. Vprašanje je, koliko se je tega po tihem naredilo že takrat, ko je postala prehodnost študentov (poleg števila vpisanih študentov) del kriterijev za financiranje fakultet. Morda pa lahko še malo te čarobne formule? Imeli bi več diplomantov, strokovnost teh pa bi bila bistveno bolj vprašljiva. Podobno ad-hoc rešitev se je pred leti naredilo z masovnim vpisovanjem na fakultete (60%+ generacije maturantov se vpisuje v terc. izobraževanje and we are still growing). Vodilni misleci v državi so že takrat vedeli ali vsaj močno sumili, da ni in ne bo služb za vse te mlade člane družbe. Pa jih dajmo vpisati na faks, da bo vsaj še par let mir pred njimi. Reklama za takšno odločitev je bila, da Slovenija postaja Družba znanja. Po neuradni strani pa če ste kdaj slišali za frazo, da je Univerza postala socialna ustanova za zadrževanje mladih, da ne iščejo službe - no, to je druga stran medalje. Težava je, da je ta preproga omejena in že nekaj zadnjih let štrlijo mlade glave in noge ven - rade bi se osamosvojile, dobile redno službo, spodobno plačilo... 

Vir: Education at a glance 2012, OECD.

In v takšni situaciji sindikalisti, šolniki, rektorji, študentski funkcionarji ipd. pravijo, da ne samo, da ne sme biti odpuščanja, manj štipendij ali zmanjševanja plač, ampak da se brez dodatnih sredstev ne bo dalo naprej npr. peljati (zavožene op.a.) bolonjske reforme. Vsi znajo svoje svoje kolektivne pogodbe in pravice citirati od zadaj naprej, njihov predlog za rešitev pa je dodatno vlaganje namesto varčevanja. Dilema vsekakor je, ali je varčevanje edina rešitev. Močno pa lahko dvomimo v to, da bo metanje dodatnih sredstev v nespremenjeno visokošolsko jamo rešilo ali vsaj pričelo reševati situacijo.

In zato bo ta protest ŠOS-a točno to, kar piše na vrhu vabila na protest pred parlamentom.