Koliko mladih diplomantov potrebuje naše gospodarstvo?

Ta objava je nadaljevanje članka Ali je študentsko delo res anomalija na trgu dela?

Za državo morda ni toliko problematično dejstvo, da veliko ljudi dela preko napotnice (kljub mnenju o mnogih zlorabah). Čeprav pobranih davkov iz naslova študentskega dela direktno ni, si s tem ljudje  omogočajo boljši socialni položaj in ustvarjajo dodaten zaslužek, ki ga bodo kot potrošniki zapravili za nakupe. S tem dvigom potrošnje bodo naredili delo drugim, ki normalno plačujejo davke. Koliko je npr. samo gostincev, ki v Ljubljani brez študentov ne bi imeli niti polovice sedanjega prometa?! Tako imajo ljudje boljši standard in delo, država pa v fazi potrošnje (če gostinci račun prikažejo) še vedno pobere nekaj dajatev.
Mnogo bolj problematičen je nastop stanja, da te danes trenutek diplomiranja lahko naredi manj konkurenčnega na trgu dela! Kar je paradoks glede na zastavljenost celotnega sistema trga dela, kjer ti večja izobrazba zagotavlja višjo min. plačo, kjer obstaja vrsta zakonskih omejitev opravljanja določenih dejavnosti, povezanih s stopnjo izobrazbe, kjer je določena stopnja izobrazbe primarni pogoj za možnost kandidiranja za direktorska mesta velikih podjetij… Kako je potem mogoče, da te diploma NE naredi bolj zaželjenega na trgu dela?

K takšnemu stanju prispevajo predvsem 3-je razlogi:

• Prvi je ta, da slovensko gospodarstvo ne potrebuje toliko diplomiranih ljudi, kot jih naš visokošolski sistem danes proizvaja
• Drugi razlog je struktura diplomantov (družboslovne smeri vs. naravoslovno-tehnične)
• Tretji razlog je, da delodajalci iščejo cenejšo in bolj fleksibilno delovno silo, kar študentsko delo napram redne zaposlitve mladega diplomanta vsekakor je. 

Za začetek najprej: Zakaj država sploh podpira brezplačno terciarno izobraževanje?

Visokošolski sistem v Sloveniji je daleč od brezplačnega, kakor nekateri redni študenti napačno razumejo študij brez šolnine. Država visokošolskim zavodom za njihovo poučevanje rednega študenta glede na njegovo smer študija prispeva od cca. 1.500 pa do cca. 5.000 € na leto (poleg vseh subvencij za študentsko prehrano, domove, zdravstvenega zavarovanja, štipendij…). To se izvaja za vsakega rednega študenta 'v upanju', da bo ta po dokončanem študiju znal ustvarjati visoko dodano vrednost, želel ustvarjati dodatna delovna mesta, imel visoko plačo in po progresivni lestvici obdavčenja osebnih dohodkov veliko prispeval v državno blagajno. S tem bi bil ta krog toka denarja sklenjen oz. bi obseg mogočega investiranja v izobraževanje v naslednjem ciklu celo malo zrasel.
Poleg tega je večina raziskav o vzrokih za revščino prišla do zaključka, da obstaja negativna korelacija med izobrazbo in tveganjem revščine. Revni ljudje so navadno neizobraženi ljudje. Ker so lahko zaradi svojega slabega socialnega stanja v našem sistemu tudi upravičenci do socialne pomoči, obstaja dodaten ekonomski interes skrbnikov državne blagajne, da je čim več izobraženih ljudi, ker bi s tem po statistiki gledano imeli manj socialno ogroženih državljanov. 

Iz zgoraj navedenega je jasno razvidno, da je finančno podpiranje študija za državo oz. državno blagajno investicija. Ta investicija ima tudi druge pozitivne posledice kot so razvoj na področju kulture, zagotavljanju enakih možnosti,  krepitve znanstvenega raziskovanja... Eno izmed glavnih vprašanj trenutno je, ali je naložba v študiranje mladine ekonomsko rentabilna investicija?

Kaj kažejo številke o vpisu v terciarno izobraževanje?

Iz statistike lahko vidimo, da se je v zadnjih nekaj letih vpis v terciarno izobraževanje med mladimi zelo povečal, ko imamo že več kot 50% vpis generacije.  To je zelo visok odstotek tudi v evropskem prostoru.


Slika: Vključenost prebivalcev, starih od 19 do 23let, v terciarno izobraževanje, Slovenija, študijska leta 1997/98 – 2006/07
(vir: Statistični urad RS)

Žal statistični podatek o uspešnih zaključkih študija ne kaže tako lepe slike. V poročilu Urada za makroekonomske analize in razvoj (UMAR) 2008 lahko zasledimo 'Delež diplomantov univerzitetnega dodiplomskega študija, ki so od vpisa dodiplome potrebovali več kot 5 let, se je v letu 2006 povečal na 79,2% (iz 77,7%v 2005). Stopnja preživetja (št. Diplomantov / št. Brucov) v 2006/2007 je bila 12,4% in je nižja kot v večini drugih evropskih držav. '
[vir: UMAR, letno poročilo 2008]

Kljub nizki stopnji preživetja pa imamo izrazit trend naraščanja števila diplomantov, ki vstopajo na trg dela (vir: SURS).

Koliko mladih diplomantov potrebuje slovensko gospodarstvo?

(Osebno) mnenje je, da ne prav veliko (novih). Niti približno ne toliko, kot se jih zadnja leta vpisuje v terciarno izobraževanje. To mnenje je narejeno na osnovi dostopnih podatkov o strukturi našega gospodarstva in vse bolj pogostih komentarjih, ki jih v intervjujih izrekajo uveljavljeni domači strokovnjaki.

Če si malo poenostavljeno predstavljamo število mladih, ki jim država omogoči vpis v terciarno izobraževanje – če bi vsi vpisani diplomirali in bi jih želeli zaposliti na izobrazbi primernem delovnem mestu, bi morali imeti gospodarstvo, kjer je več kot 50% novih zaposlitev na delovnih mestih z visoko dodano vrednostjo. V tem primeru bi lahko trdili, da je njihova izobrazba dobro izkoriščena.  Načeloma je lahko diplomirana ekonomistka zaposlena tudi kot navadna prodajalka v Mercatorju, vendar to verjetno ni cilj niti posameznice, ki je študirala, niti države, ki je v njeno terciarno izobraževanje neposredno vložila več kot 10.000€ in tudi že izgubila nekaj let plačevanja davkov.

Slovenija kljub drugačnim željam nima takšne strukture gospodarstva, kjer bi večina delovnih mest imela (zelo) visoko dodano vrednost na zaposlenega. Rezultati ene raziskave kažejo sledečo situacijo: 'Od 510.754 zaposlenih v gospodarskih družbah v letu 2008 jih kar 306.440 (60 odstotkov) dela v podjetjih z dodano vrednostjo na zaposlenega manj kot 30.000 evrov, v povprečju imajo ta podjetja le 20.062 dodane vrednosti na zaposlenega.Tako v Sloveniji od dveh milijonov prebivalcev le 204.314 zaposlenih dela v gospodarskih družbah z več kot 30.000 evrov dodane vrednosti na zaposlenega.'.
Za lažjo predstavo o pomenu dodane vrednosti na zaposlenega je bilo v nadaljevanju zapisano: 'Imamo pa še vedno 133.086 zaposlenih v podjetjih z manj kot 20.000 evrov dodane vrednosti na zaposlenega, ki dolgoročno ne morejo obstati, kajti njihova povprečna dodana vrednost na zaposlenega 12.675 evrov ne omogoča niti povprečne plače 500 evrov neto'. [vir: Boštjan Ložar]  (op.a. 30.000 € dodane vrednosti zaposlenega se lahko ob naši davčni zakonodaji prelije v približno 1.300 € neto plače za  zaposlenega). 

Drugi zelo pomemben kazalec kot eden najbolj pogosto uporabljanih kriterijev in ki je tudi močno povezan z dodano vrednostjo zaposlenega je delež visokotehnološkega izvoza. Ta je v Sloveniji leta 2006  znašal 4,5% celotnega slovenskega izvoza. Pa še pri tem lahko znaten delež pripišemo samo dvema podjetjema: Krka d.d. in Lek d.d.. Za primerjavo: ta delež v EU je bil v letu 2006 trikrat višji (EU-27: 16,7%). Kaj za podjetje in zaposlene pomeni tako visoka dodana vrednost se vidi skozi poslovanje Krke in Leka. Kaj pomeni tako nizka številka kot je 4,5%, pa si tudi ni težko predstavljati.
Graf: Delež visokotehnološkega izvoza Slovenije v letu 2006

###izrisi_graf14###

Zakaj so bili ti podatki o dodani vrednosti zaposlenih in visokotehnološkem izvozu pomemembni za ta članek? Ker kažejo na strukturo podjetij, razmere v katerih ta delajo in zakaj jih večina  išče zidarje, mizarje, peke, kuharje, delavce za preprosta dela pri nizkih gradnjah, delavce za druga peprosta dela, skladiščnike, varilce...
Posledica relativno nizke stopnje tehnološke zahtevnosti našega gospodarstva je, da za mlade diplomante ne obstaja znaten 'pull effect' s trga delovne sile, ki bi jih vlekel iz študentskega življenja. Podobnega mnenja o premajhnem 'srku diplomantov' s strani gospodarstva je tudi Študentska organizacije Slovenije (ŠOS), ki je med odgovori na kritike vpliva študentskega dela izjavila »Vzrok za brezposelnost mladih ni študentsko delo temveč neskladje ponudbe in povpraševanja na trgu dela, zastareli in okoreli učni procesi, nepriznavanje neformalno pridobljenih kompetenc ter da slovensko gospodarstvo letno generira veliko manj delovnih mest kot je letno število diplomantov.«
Na zelo podoben komentar lahko naletimo tudi na spletni strani kariernega centra univerze v Ljubljani: 'Dosežena stopnja izobrazbe že dolgo ni več zagotovilo za zaposlitev, kot vse večji problem pa se izpostavlja nezaposlenost med mladimi, še posebej mladimi diplomanti. V Sloveniji je bil tako maja 2009 delež brezposelnih z visoko izobrazbo (VII.-VIII. stopnja) med vsemi brezposelnimi  6,7 %.'  http://www.iri.uni-lj.si/prispevki/karierni-center/

Do neke mere je stanje v preteklosti kompenziral javni sektor, ki je zaposloval visoko izobražene ljudi. Pa je ta isti sektor zaradi svoje velikosti in bremena plač javnih uslužbencev v zadnjih letih prisiljen skoraj paranoično izvajati zmanjševanje zaposlenih. Tako da za mlade diplomante lahko ta bazen smatramo več ali manj zaprtim.

Kako država pomaga reševati problem nezaposlenega diplomanta?

V tako pozni fazi gradnje kariere ti država dejansko težko pomaga. Kot diplomantu brez službe ti lahko ponudi le še subvencijo za samozaposlitev ali mesto na zavodu za zaposlovanje, kjer pa velja zanimivo pravilo. Že od 2007 namreč velja predpis, da je ob prijavi statusa nezaposlene osebe in prejemanju subvencije s strani Zavoda za zaposlovanje potrebno biti pripravljen sprejeti delovno mesto, ki predvideva 1 ali celo 2 stopnji nižjo izobrazbo od iskalca zaposlitve. Univ. dipl. inž. tako zasede mesto tehnika. Če se ti ne zdi pošteno, vedi, da si si sam izbral poklicno pot.
Kje je tukaj težava? V določeni meri je fleksibilnost dandanes za mlade obvezna. Vendar sprejem delovnega mesta, ki zahteva  nekaj stopenj nižjo izobrazbo ali iskanje zaposlitve na čisto drugem delovnem področju od pridobljene izobrazbe pomeni zgrešeno investicijo tako mladega diplomanta, kot tudi države, ki je plačevala izobraževanje. Z večanjem števila zgrešenih investicij pa se hitro veča verjetnost po propadu sistema.

Zadnji ukrep Študentske organizacije Slovenije in države pa kljub dobrim nameram sploh kaže na resnost situacije

V septembru 2009 se bo za pomoč pri reševanju problematike zaposlovanja mladih diplomantov odvijal tudi razpis za podjetja oz. organizacije, ki bi v zameno za subvencijo po določenem postopku zaposlile absolventa. Več o tem lahko izveš tukaj. Vendar, ali ni čudno, da je potrebno podjetju dati denar, da to zaposli mladega strokovnjaka? Je. Zato očitno lahko sklepamo, da podjetje ne zaposluje strokovnjaka oz. ga v trenutku zaposlitve ne vidi kot takšnega. Zelo majhna so tudi zagotovila, da bo podjetje novozaposlenega obdržalo za več časa, kot je predpisani pogoj.
Situacija dejansko spominja na tisto bolj običajno, kjer podjetje ob subvenciji zaposli osebo, ki drugače ne more dobiti službe. Ta praksa je do zdaj veljala za slabo usposobljene ljudi, invalide, zdaj pa so v ta koš padli še visoko izobraženi ljudje.

Za zaključek o potrebah gospodarstva po mladih diplomantih

Tematika presežka mladih diplomantov na trgu ni tako močno pokrita v dnevno informativnih oddajah, ker pač ni tako senzacionalna. Zato se je mnogi mladi ne zavedajo, dokler se s situacijo ne soočijo. So pa komentarji s podobnimi zaključki vse bolj pogosti tudi s strani poznavalcev gospodarskih razmer.
V nedavnem intervjuju je direktor Inštituta za ekonomska raziskovanja Boris Majcen izjavil: 'Slej ko prej bo neka vlada morala spregledati, da se nam drastično podira struktura zaposlenih, da nam zato, ker bi vsi radi bili 'beli ovratniki', vse bolj manjka nekvalificiranih, kvalificiranih in visoko kvalificiranih delavcev.' [Delo, priloga  FT, 31.8.2009]

S časom ter morebitnim zaostrovanjem gospodarske situacije lahko pričakujemo dodatne ukrepe na področju reševanja te problematike.


Komentarji o dodatnih primerih, nestrinjanja ter predlogi rešitev situacije so med komentarji zelo dobrodošli.


napisal:
Vladimir Mijatović