Manj razpisanih mest za vpis na družboslovne fakultete?

Do sedaj je bila praksa, da se država ne vmešava v izbiro glede vpisa na študij. Vsaj neposredno se ni, posredno pa je bilo malo morje večjih in manjših ter bolj ali manj za javnost zanimivih predpisov, uredb in odločb, s katerimi so se urejale zadeve do sedaj. Načeloma se država tudi tokrat ni direktno vpletla, le vrata bi rada za nekatere študije malo bolj priprla. Tako je poslala rektorjem univerz dopis z zadnjimi sklepi ministrstva, s katerimi predlaga, da se število razpisanih mest glede na vpis 2012/2013 na humanističnih in umetnostnih fakultetah zmanjša za 20%, na družbenih, upravnih in poslovnih pa za 10%. Ministrstvo za visoko šolstvo prav tako predlaga ohranitev števila vpisnih mest na naravoslovnih in tehniških fakultetah. (rtvslo.si) 
Rektorji 3-eh največjih univerz z dopisom niso najbolj zadovoljni, ker ta zahteva nima niti kakšne sprejete resolucije, ki bi temeljila na raziskavah, niti zakonske podlage. Poleg tega so bili vsi postopki za razpisna mesta na fakultete že izvedeni in jih brez resne analize ne bi spreminjali. Še najbolj pa jih zanima, kako namerava minister Turk porabiti dodatnih 16 mio evrov za visoko šolstvo, ki jih je odobril državni zbor ob sprejemanju proračunov za naslednji 2 leti. 

Ohranjane statusa quo (ni več rešitev)

Žalostno je, da takšna burna reakcija rektorjev zelo verjetno ni posledica skrbi za mlade, njihove sanje o poklicu in njihovi karierni poti po zaključku študija, ampak predvsem v dejstvu, da se proračunski denar razdeljuje glede na število vpisanih glav na posamezni visokošolski zavod. Več glav - več denarja, manj glav - manj denarja. Ko je sistem pri nas enkrat vzpostavljen, ga je zelo, zelo težko spreminjati. In če ga že, potem gre vse skupaj zelo, zelo počasi. Tako je bila sprejeta uredba o plačilu na glavo vpisanega študenta in so vsi zadovoljni, da se vpisuje 2/3 generacije. Čez nekaj let so dodali količnik za diplomante (nakazuje na uspešnost izvajanja programov fakultete?) in število teh se je pričelo vzpenjati. Nekdo bo ob tem naivno pomisli, da postajamo družba znanja. 
Tako še vedno ostaja dilema, ali naj se država vmešava v izbiro posameznika ob vpisu na študij - obstajajo argumenti za in proti. Tu ni prave rešitve. Dejstvo je edino to, da se država do sedaj ni direktno vmešavala, univerza je zadovoljevala želje dijakov in ta način se je v tej krizi izkazal za dokaj slabega. Slabega dovolj, da se država odloči vmešati? Ali je evidenca brezposelnih diplomantov na zavodu dovolj za poizkus drugačnega sistema? Ni dovolj? Morda bi pomagala še raziskava primerjave vpisanih študentov po različnih študijih glede na druge države po EU, kjer je Slovenija s svojimi številkami kar mala anomalija in je struktura vpisa bistveno bolj podobna državam v krizi (PIGS(S?)) kot tistim, ki se s krizo dokaj uspešno spopadajo. Raziskave, ki bi dajale podlago za usmerjanje vpisa, morda niso agregirane na enem mestu, številke pa obstajajo. Samo nekateri jih ne želijo videti oz. bi jih kar se da razvodeneli, če bi se enkrat pričela takšna analiza. Na portalu Student Info smo o tem pisali že nekaj let nazaj (npr.  Ali je pri izbiri študija bolj pomembna vsebina študija ali kasnejše možnosti za službo?, 15.2.2010, kjer je tudi seznam drugih objav na to temo. Zelo zanimivo branje v luči današnjih razmer in znanih podatkov.)

Univerze kot gonilo družbenega razvoja? Žal, že nekaj časa ne.

Naš visokošolski sistem ima veliko pozitivnih iskric, pametnih in delovnih ljudi, dobrih študijskih programov,... Vendar so z leti univerze, fakultete in drugi visokošolski zavodi izgubili veliko večino vpliva na pozitivni del razvoja družbe. 

• Namesto novih idej se bori za stare privilegije. 
• Namesto za večjo učinkovitost se bori za ohranjanje obstoječega (dokazljivo slabega stanja). 
• Namesto za večjo zaposljivost se bori za čim več vpisanih študentov. 
• Namesto za prenovo študijskih programov se bori za ohranjanje ur za posamezne profesorje (in s tem opravičuje njihov status in plačo na fakulteti). 
• Namesto skrajšanja časa študija z bolonjsko reformo jim ga je celo uspelo podaljšati. 
• Namesto da se trudi za razvoj in denar iz gospodarstva se univerza raje bori z vlado... 

Pa to je samo nekaj paradoksov iz spomina avtorja ob spremljanju medijev.
Če bi univerza pokazala voljo za prenovo in nov zagon, bi ji ljudstvo dalo tudi moč za izpeljavo idej. Tako pa na odprto pismo rektorjev hitro priletijo komentarji o:

• nezaposljivih diplomantih, 
• neuporabnemu znanju, ki ga študent prejme, 
• slabim predavateljem in skrivanju ocen o njihovem pedagoškem delu, 
• odpuščanju mlajših raziskovalcev, ker imajo starejši pač pogodbe za nedoločen čas oz. so v odborih, kjer se o tem odloča (četudi profesor že izpolnjuje pogoje za upokojitev), 
• ohranjanju visokega vpisa na fakultetah, kjer ni služb in lahko z veliko gotovostjo predvidevamo, da jih v naslednjih nekaj letih ne bo,
• dejstvu, da slovensko gospodarstvo že nekaj let ne potrebuje niti približno toliko in takšne strukture diplomantov, kot jo imamo
• ...

Univerze že leta delajo predvsem na tem, kako ohraniti status quo - čim več zagotovljenega proračunskega denarja, avtonomija pri njegovem porazdeljevanju, brez odgovornosti za rezultate tega investiranja. Predvidevam da je minister za visoko šolstvo želel večkrat poizkusiti z avtonomnim delovanjem univerz priti do nekega napredka. Ker se ni prav veliko spremenilo, se je odločil v imenu države vmešati. Podobna se zdi reakcija ministra za finance dr. Šuštaršiča v zagovarjanju ustanovitve slabe banke, ki jo mnogi označujejo kot zelo drago rešitev (kar dejansko tudi je): 'bolje nekaj narediti kot samo gledati, kako sistem propada'. Nekateri bi jo pač še enkrat malo močneje dokapitalizirali in ohranili status quo. 

Pustiti vse tako kot je?