Obj: 16.11.2009 Kaj je lažje - osebno zdravnico prositi za opravičilo, čeprav nisi bolan/-a ali biti brez statusa in iskati službo?

Matjaž Oven je pisal poslanki Zaresa Cveti Zalokar Oražem, ker so po njegovem mnenju v poslanskem vprašanju Ministru za zdravje Borutu Miklavčiču sprašuje po simptomih, ne pa vzrokih, ki bi lahko bili temelj za reševanje te problematike.

(pismo)
Lep pozdrav!

Pišem vam v imenu študentk in študentov Fakultete za socialno delo, ki si prizadeva za ureditev pripravništev na področju socialnega varstva. V medijih smo brali o vašem poslanskem vprašanju ministru za zdravje Borutu Miklavčiču  glede izdajanja zdravniških potrdil študentkam in študentom. Dovolite, da vam predstavim naš pogled na omenjeno problematiko.

Tudi sami v zadnjih letih opažamo porast prošenj za pogojni vpis in za podaljšanje absolventskega statusa. Večina se jih res sklicuje na zdravstvene težave. Zakaj? Menimo, da zato, ker je postopek še najenostavnejši. Dokazila o nosečnosti, statusu športnika ali umetnika in podobno je veliko težje pridobiti. Resda gre v mnogih primerih za zlorabe, vendar so študentke in študentje v to pogosto prisiljeni. Bistvo problema namreč vidimo povsem drugje.

Vstop na trg dela je iz leta v leto težji. Redno zaposlitev za nedoločen čas mnogi lahko le sanjajo. Naraščata brezposelnost in prekernost. Da bi preživeli, vse več ljudi išče priložnostne zaposlitve. Delajo preko avtorskih pogodb, študentskih napotnic, .. tudi na črno. Študentke in študentje podaljšujejo svoj status do skrajnosti prav zato, da lahko še naprej delajo preko študentskih servisov. Na zaposlitev v nekem razumnem roku niti ne računajo. Zlorabe zdravniških potrdil so na nek način strategija preživetja.

Vzrok za to ni samo gospodarska recesija, na katero se vsi tako radi sklicujejo. Problem je tudi v delodajalcih, ki to izkoriščajo, pa tudi v sistemu, ki vse to dopušča. Če se osredotočimo samo na težave mladih diplomantk in diplomantov, lahko ugotovimo, sa so pred njih postavljene številne ovire. V socialnem varstvu, na primer, lahko postanemo strokovne delavke oz. delavci šele potem, ko opravimo pripravništvo in strokovni izpit (69. člen Zakona o socialnem varstvu (ZSV), Uradni list RS, št. 54/92 in nasl., 3/07-UPB2). Pripravništva pa niso sistemsko urejena, saj država trenutno zanje ne nameni niti centa. Socialno varstvene organizacije seveda nimajo dovolj sredstev, da bi same zaposlovale pripravnice in pripravnike. Vrata v socialno varstvo so nam praktično zaprta. Podobne težave imajo tudi diplomantke in diplomanti številnih drugih fakultet.

Država oz. pristojno ministrstvo stori veliko premalo, da bi olajšala prehod s študija v zaposlitev. Program 'Absolvent - aktiviraj in zaposli se!', ki je sofinanciran iz ESS, ne zadostuje. Menimo, da delodajalcem daje premajhno spodbudo za redno zaposlovanje mladih diplomantk in diplomantov.

Menimo torej, da glavno odgovornost za množično izdajanje zdravniških potrdil ne moremo pripisati zdravnicam in zdravnikom ter njihovi (ne)etičnosti. Oni pravzaprav delajo zgolj uslugo študentkam in študentom, da se lažje prebijajo skozi življenje. Še manj odgovornosti lahko pripišemo ministru Miklavčiču. Za nastali položaj sta bolj odgovorna Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve ter vlada v celoti. Ko bodo sistemsko rešene težave pri iskanju prve zaposlitve diplomantk in diplomantov, bo tudi zlorab pri izdajanju zdravniških potrdil veliko manj. Kot vodji poslanske skupine Zares, ki je del vladne koalicije, vam zato predlagamo, da več pozornosti posvetite vzrokom kot pa posledicam - se pravi širši problematiki vstopanja na trg dela.

Lep pozdrav!
Matjaž Oven


KOMENTAR
Ali si že bil/-a postavljena pred dilemo ali reči zdravnici, če ti napiše opravičilo, da ti podaljšajo (absolventski) status? Če te tvoja osebna zdravnica zdravi že od malih nog, si verjetno ti in tudi tvoja družina z njo vzpostavila kar domač odnos. Zakaj pa potem zdravnik/-ca ne bi pomagal/-a svoji 'družini' in napisala opravičila, da bo punca/fant imela dovolj časa, da v miru diplomira. Seveda potrebuje status, da bo lahko delal/-a preko študentskega servisa, da si bo lahko plačeval/-a najemnino, da bo lahko ostal/-a v bližini fakultete, knjižnice, mentorice in prijateljev, ki mu/ji bodo pomagali. Pa je temu res tako? Koliko študentov/-k v tem letu res dokonča diplomo? Ali je to samo potuha za še eno leto 'mladosti' in neprevzemanja odgovornosti za svoje življenje? Je to še eno leto, ko se ti ni treba vrniti domov, ker si po 5, 6 letih ne moreš predstavljati, kako bi bilo živeti s starši pod isto streho. Koliko 'teženja' ti tako opravičilo prihrani. Če zdravniki ali starši ne bi bili tako 'prijazni', ali ne bi v treh mesecih diplomiral/-a in se ponovno odselila, da bi dobil/-a nazaj svoj ljubi mir. Verjetno res, če bi dobil/-a službo, da bi si lahko plačeval/-a najemnino. Mogoče res živim v svojem svetu, ampak služb je za vse dovolj. Odloči se, kaj ti je bolj pomembno imeti službo ali imeti sanjsko službo. Kdor dela, ga opazijo in kmalu bo dobil tisto, kar si želi. Tisti, ki pa samo doma jamrate in niste aktivni pa še dolgo ne boste dobili - ničesar.

TinkaraB